Uporabniki računalniške opreme potrebujejo čedalje večji pomnilniški prostor oziroma diskovni sistem (v nadaljnjem besedilu: diskovje), ki
Z drugimi besedami uporabniki računalniške opreme morajo pazljivo spremljati tri strateške tehnološke usmeritve na področju razvoja diskovja: konsolidacijo, nivojsko diskovje in hitro obnavljanje podatkov prek večplastne zaščite.
Za večino naprednih informacijskih sistemov je konsolidacija danes norma. Čeprav prevladuje mnenje, da se za konsolidacijo odločajo izključno zaradi nižjih stroškov (nabave in vzdrževanja), cenovna plat konsolidacije ni edina korist, ki je ta prinaša.
(Več) nivojsko diskovje je novejšega datuma. Zadnjih nekaj let namreč opažamo prihod novih generacij diskovnih pogonov (kot so na primer pogoni S ATA) za katere so značilni razmeroma nizka cena in velika kapaciteta. Tovrstni pogoni kljub temu niso primerni za vse tipe podatkov, so pa primerni za natančno določene tipe podatkov - kjer se zahteva specifična zmogljivost, kapacitete, zanesljivost in primerna (nizka) cena.
Tudi večplastna zaščita podatkov je novejšega datuma, četudi so bili poslovni sistemi vseskozi pripravljeni vlagati v zaščito vitalnih podatkov (tipa »mission critical«). Kljub temu, da se današnji uporabniki srečujejo s popolnoma novimi izzivi, ki se kažejo kot hitro večanje obsega podatkov, števila različnih tipov podatkov, in uvajanja nivojskega diskovja, ne smemo pozabiti, da vsi podatki vendarle niso enako pomembni, in da vse metode za zaščito podatkov niso enako robustne. Zaradi tega je za sodobnega informatika zelo pomembno, da razume moč, šibkost in spremljajoči strošek vsake posamezne implementacije diskovja, in da lahko na osnovi razreda in tipa podatkov oceni smiselnost uporabe določene rešitve.
Velja poudariti, da se uporabniki informacijskih sistemov vse manj pogovarjajo o številu procesorjev, velikost glavnega pomnilnika in obsegu diskovja, vse bolj pa o številu sočasnih uporabnikov in/ali transakcij ter poudarjajo pomen stopnje razpoložljivosti aplikacij. Čedalje je pomembnejši čas v katerem so zmožni izvesti nadgradnjo informacijskega sistema ali namestitev nove aplikacije, in ne nazadnje obseg porabe električne energije, ki je potrebna za nemoteno delovanje računalniške infrastrukture.